iskanje

Dežurna služba    01 543 72 222

Sodelovanje pri zdravljenju s predpisanimi zdravili, farmakogenomika in toksikologija ter poligensko tveganje za samomor

Leto: 2021 – 2024
Ključne besede: samomor, depresivna motnja, antidepresivi, adherenca, farmakogenetika, genetski biomarkerji, asociacijska študija celotnega genoma
URL povezava

 

Na globalni in lokalni ravni je samomorilno vedenje velik javnozdravstveni problem ter socialno in ekonomsko breme. Poznano je, da so še posebej samomorilno ogroženi ljudje z znanim samomorilnim vedenjem v preteklosti in pridruženimi duševnimi motnjami. Glede na nova spoznanja o patofiziologiji depresivne motnje so razvili različna nova zdravila, ki pa niso uspešnejša od standardne terapije. Ponavljanje vzorca odziva na antidepresive v družinah, kaže na vpletenost genotipa v odziv na zdravljenje.
Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028 (ReNPDZ), je prvi strateški dokument v Sloveniji, ki celovito obravnava področje skrbi za duševno zdravje in izpostavlja samomor kot velik javnozdravstveni problem. Tretji strateški cilj in peto prednostno področje programa je namenjeno preprečevanju samomora.
Preučevanje fenomena samomora v populaciji z enim izmed višjih samomorilnih količnikov na svetu ima pomembno prednost v smislu večje informativnosti in možnosti boljšega vrednotenja pridobljenih ugotovitev.
Splošni cilj predlagane raziskave je preučiti morebitne povezave med sodelovanjem pri zdravljenju s predpisanimi psihotropnimi zdravili in samomorom ter sistematična preiskava fenotipa in genotipa umrlih zaradi samomora v slovenski populaciji. Namen je oblikovati napovedni algoritem sodelovanja posameznika pri zdravljenju s predpisanimi psihotropnimi zdravili na podlagi načina upravljanja s podatki o predpisanih zdravilih v R Sloveniji, ki bo upošteval tudi presnovni status posameznika za predpisano psihotropno zdravilo. Rezultati posmrtno opravljene toksikološke preiskave bodo potrdili ali ovrgli adherenco pri zdravljenju.
Na fenotipsko dobro definiranem vzorcu žrtev samomora bomo opraviti tudi genotipizacijo celotnega genoma. Predpostavljamo, da bi lahko v dobro definiranih skupinah žrtev samomora, kot npr. v skupini bolnikov z depresijo, pokazali na povezanost nekaterih polimorfizmov genov s samomorom v primerjavi s kontrolno skupino. Genski profil dobro opredeljenih skupin žrtev samomora bi lahko bil bolje definiran kot genski profil posameznikov z drugačnimi pojavnimi oblikami samomorilnega vedenja, saj bi lahko bili genetski dejavniki za samomor rezultat majhnih učinkov genskih različic v številnih genih z neposrednim vplivom na impulzivnost in agresivnost.
S predlagano raziskavo bi lahko pripomogli tudi k razjasnitvi pomena zdravljenja oziroma opustitve zdravljenja z antidepresivi za samomor in rabe inhibitorjev ponovnega privzema monoaminov, predvsem selektivnih zaviralcev ponovnega prevzema serotonina, z večjim tveganjem za nasilni ali letalni način samomora. Odkritje novih poligenskih biomarkerjev povezanih s samomorom in duševnimi boleznimi bi lahko pomenilo odkritje novih potencialnih indikatorjev ogroženosti za samomor.
Motnje razpoloženja predstavljajo največji posamezen vir neposrednih in posrednih stroškov možganskih bolezni v Evropi. Poznavanje prepletanja in sovplivanja več komponent samomorilnega vedenja, bi lahko omogočilo oblikovanje strategij za pravočasno preprečevanje samomorilnega vedenja in translacijo v klinično prakso ter posledično zmanjšanje ekonomskega bremena družbe zaradi prezgodnjih smrti ogroženih posameznikov.
Identifikacija novih diagnostičnih in prognostičnih genomskih biooznačevalcev bi omogočila implementacijo empiričnih modelov genetske ogroženosti v klinične strategije za ocenjevanje in zmanjševanje števila smrti zaradi samomorov, odkrivanje novih tarč za zdravila, njihovo varno uporabo in k izboljšanju bolniku prilagojenih možnosti zdravljenja depresivne motnje, kar bi bilo v skladu z usmeritvami slovenskega Nacionalnega načrta zdravja in Evropske zdravstvene strategije, ki poudarjata pomen izboljšanja obravnave duševnih motenj, zmanjševanje števila samomorov v Sloveniji in izboljševanje kvalitete življenja bolnikov.

izr. prof. dr.

Tomaž Zupanc

dr. med., spec. sodne med.

Predstojnik inštituta

+386 1 543 72 00