Zgodovina inštituta

Inštitut za sodno medicino je bil s sklepom fakultetnega sveta v okviru popolne Medicinske fakultete v Ljubljani ustanovljen avgusta 1945. Z delom je začel v nekaterih izpraznjenih prostorih Higienskega zavoda in z obdukcijsko dejavnostjo na Patološko – anatomskem inštitutu, kjer je bila novembra opravljena prva obdukcija. 

Leta 1946 je inštitut začel opravljati delo “policijskih zdravnikov” pri krajevnih ogledih za mesto in deloma širše ljubljansko področje v “komisijah uprave za notranje zadeve” ter izvedensko delo za okrajna in okrožna sodišča.

Leta 1946 je pričel z delovanjem Toksikološki laboratorij najprej z alkoholometričnimi preiskavami in s kvalitativnim dokazovanjem fosfolipidov, lizola, ogljikovega monoksida, nitratov in arzena v bioloških vzorcih. Prva vpeljana instrumentalna metoda je bila spektrofotometrija za kvantitativno določanje karboksihemoglobina, barbituratov in kovin v bioloških vzorcih.

Leta 1947 je bil v okviru inštituta ustanovljen Hematološki laboratorij, ki je sprva začel s preiskavami na področju ugotavljanja očetovstva in kasneje krvnih in drugih bioloških sledi s pomočjo ABO sistema krvnih skupin, postopoma še MN sistema ter sistemov krvnih skupin Rh, Kell, Ss in haptoglobinov.  

Leta 1952 je v okviru inštituta pričel z delom Histološki laboratorij s tendenco stalnega naraščanja obsega dela tako zaradi povečevanja števila sanitarnih obdukcij kot tudi pomanjkljivih anamnestičnih podatkov ter potrebe po natančnejši in kompleksnejši diagnostiki ter višjih standardih diagnostike v sodni medicini. Sprva so v laboratoriju izvajali le rutinsko barvaje s hematoksilinom in eozinom ter postopoma začel uvajati tudi specialna histokemična in imunohistokemična barvanja. 

Leta 1956 je izšla prva sodnomedicinska knjiga na Slovenskem Sodna medicina, uvod v delo z izvedencem, avtorja prof. dr. Janeza Milčinskega.

Leta 1959 so na inštitutu začeli z opravljanjem mrliškopregledne službe za občino Center v Ljubljani, ki so jo opravljali vse do konca leta 1977.

Tekom časa je na inštitutu zrasla zamisel o ustanovitvi in delu etične komisije, ki je bila oblikovana sredi šestdesetih let. Komisijo za medicinsko etiko Medicinske fakultete v Ljubljani je ustanovil in dolga leta vodil prof. dr. Janez Milčinski. S pomočjo inštitutskih delavcev in predstojnika inštituta se je komisija kmalu razširila in dopolnila s strokovnjaki z ostalih medicinskih področij ter postala najvišji etično-deontološki organ na nivoju republike. 

Po navodilih kadrovske komisije Medicinske fakultete se je leta 1973 vodstvo pedagoške dejavnosti ločilo od vodstva strokovne dejavnosti. Redkost v evropskem prostoru je bila umestitev predavanj iz medicinske deontologije v redna predavanja. Prvi predstojnik katedre je bil prof. dr. Janez Milčinski, ki je izdal še knjige Medicinsko izvedenstvo I  in Medicinsko izvedenstvo II, ki so uveljavile »ljubljansko izvedensko šolo« ter svoja razmišljanja o vprašanjih etike in deontologije v medicini strnil v knjigi Medicinska etika in deontologija.

V decembru leta 1978 je pričela delovati upepeljevalnica v Ljubljani in inštitut je pričel v okviru dežurne službe z izvajanjem kontrolnih mrliških pregledov, ki pomenijo pregled trupla pred upepelitvijo.

Od maja 1983 do oktobra 1984 je inštitut vodil prof. dr. Ulrik Schmidt, ki je nadaljeval začrtano pot.

V letu 1984 se je inštitut preselil v prostore novozgrajene Medicinske fakultete na Korytkovi 2 v Ljubljani, kjer je nadaljeval s strokovnim, pedagoškim in znanstveno – raziskovalnim delom.

Prof. dr. Anton Dolenc je v letu 1984 postal vršilec dolžnosti in v letu 1986 tretji predstojnik inštituta. Bil je tudi predsednik Slovenskega zdravniškega društva in pobudnik Spominskih srečanj akademika Janeza Milčinskega s  tematiko sodno medicinskega izvedenstva, ki jih inštitut organizira od leta 1995.

Monografije, ki jih je naslovil Medicinska etika in deontologija in tretja, ki je izšla posthumno leta 2019 pod naslovom Medicinska deontologija III – Moj testament, predstavljajo temelj sodobne slovenske deontološke šole. 

Leta 1986 je bil po zgledu večjih inštitutov za sodno medicino organiziran Oddelek za forenzično odontologijo predvsem zaradi potrebe po identifikaciji neznanih umrlih.

Z odlokom mesta Ljubljana je Inštitut za sodno medicino leta 1988 ponovno prevzel opravljanje mrliškopregledne službe za tri ljubljanske občine in opravljanje mrliških pregledov pred upepelitvijo.    

Leta 1992 je vlada R Slovenije znova sprejela sklep o ustanovitvi republiških specializiranih enot za zaščito in reševanje z nalogo, da inštitut ustanovi „Enoto za identifikacijo mrtvih“. V okviru Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) je bila na inštitutu organizirana Enota za identifikacijo mrtvih z namenom oskrbe in identifikacije mrtvih v množičnih nesrečah.

V letih 1995 – 1996 je bil na inštitutu ustanovljen Laboratorij za molekularno genetiko, ki pokriva področje forenzične in deloma tudi klinične genetike. Populacijska statistika sedmih mikrosatelitov (STR-iz angl. short tandem repeats) skupaj z verižno reakcijo s polimerazo (PCR- iz angl. polymerase chain reaction) omogoča, da iz izredno majhne količine izhodne DNK, ki se nahaja v bioloških sledeh, z zelo visoko verjetnostjo določimo identiteto osebe, ki je te sledi pustila na kraju kaznivega dejanja, česar prejšnje metode niso omogočale. 

V letu 1998 je postal vršilec dolžnosti predstojnika in leta 1999 predstojnik inštituta prof. dr. Jože Balažic, ki sedaj vodi Katedro za sodno medicino in deontologijo. Zasnoval ter postavil je temelje Laboratoriju za molekularno genetiko na inštitutu ter bil tudi prodekan Medicinske fakultete v Ljubljani. 

Leta 2012 je bil na inštitutu organiziran Oddelek za forenzično antropologijo in z njim združen Oddelek za forenzično odontologijo. S pobudo za formiranje Oddelka za forenzično antropologijo je po tem, ko je leta 2009 vodil izkop žrtev povojnih pobojev v Hudi jami, začel doc. dr. Tomaž Zupanc. 

Z organizacijo srečanja 5^th International Workshop in Clinical Forensic Medicine v letu 2017 se je pokazala tudi potreba po formaliziranju dejavosti klinične sodne medicine na inštitutu. 

Dejavnost v manjšem obsegu izvajamo že ves čas od uvedbe dežurstev in je v fazi razvoja ter umeščanja v zdravstveni in pravosodni sistem.  

Od sredine junija 2019 inštitut vodi dr. Tomaž Zupanc, ki je bil marca 2020 izvoljen v naziv izredni profesor. Po organizaciji mednarodne delavnice s področja Klinične sodne medicine si skupaj s sodelavci prizadeva za organizacijo Ambulante za klinično sodno medicino na inštitutu in širitev njene dejavnosti.